|
ZGODBE
MATER
Ta stran je namenjena temu, da se
pri dojenju podpiramo, saj smo matere v današnji družbi na žalost
izgubile to tisočletno naravno modrost človeštva. Vaše izkušnje so za nas
zelo dragocene.
Če je dojenje trajalo 1 teden, 1 mesec ali nekaj let ni bistveno,
pomembno je, da napišete kar želite povedati v zvezi s svojim dojenjem.
Dobrodošle so tudi zgodbe mamic, ki jim pri dojenju ni šlo in bi to rade
povedale, se pogovorile o vaših občutkih, ki ste jih takrat preživljale
in bi želeli z njimi razčistiti.
Uredništvo si pridružuje pravico,
da zgodbe uredi: v zgodbah ni dovoljena uporaba imen blagovnih znamk
prilagojenih mlečnih formul (WHO kodeks o trženju mlečnih nadomestkov).
Če želite vašo zgodbo deliti z drugimi, jo pošljite na naš
naslov: 
|
Ko sem še z velikim trebuhom racala okoli, se mi je ponoči
veliko sanjalo o moji mali punčki. Eno takih noči se mi je sanjalo, da
jo dojim … In ko sem svojega otroka prvič v resnici pristavila, ni bilo
čisto nič drugače. Dete, katerega srčece se umiri takoj, ko začuti
materine roke, njeno golo kožo, sladko mleko … Kaj ni vse to kot iz
sanj?
Petra
|
|
|
|
Kmalu bo minilo dvanajst let od rojstva prvorojenke, ki žal ni
bila dojena več kot mesec dni. Takrat še ni bilo takšne podpore dojenju
in zaradi neznanja in neizkušenosti sem s prvorojenko zaradi
nepridobivanja teže pristala v bolnišnici. Tam so seveda ugotovili, da
deklica pri meni premalo poje, in mi kratko malo ponudili stekleničko.
Seveda sem jo sprejela, kaj pa mi je drugega ostalo ...
Čez tri leta sem
rodila še eno deklico in v strahu, da tudi ona pri meni premalo poje,
sem že prvi mesec tudi njej začela dodajati adaptirano mleko. Ne,
takrat še nisem vedela, da dojenčki, ki spijo po tri ure, se najedo,
nato pa spet tri ure spijo, živijo praktično samo v knjigah…
Med tretjo nosečnostjo sem sama pri sebi sklenila, da bom
tokrat polno dojila – in uspelo mi je.
Mesec, dva, tri ...
skoraj ves čas sva bila drug ob drugem, a sinko je normalno
postajal vse večji in težji in mi tako dokazal, da je bilo vredno
truda. Nisem se več obremenjevala s tem, da še ni minila niti ena ura
od prejšnjega podoja, nisem se obremenjevala s tem, da bi moral
novorojenček spati v svoji posteljici, kratko malo sem ga dojila,
kolikor je želel, pa čeprav je bilo to prve mesece skoraj po ves dan.
Tretjerojenec mi je dokazal, da sem sposobna dojiti, zato sem
še toliko laže sprejela odločitev, da bom dojila tudi četrtega otroka.
Ta se je polno dojil vse do 6. meseca in danes, pri dveh letih in pol,
se mora še vedno enkrat na dan pocrkljati pri maminih prsih ...
Vladka
|
|
|
|
Prvi hčerki je dojenje pomenilo večinoma hrano in
crkljanje, druga hči, ki jo zdaj dojim že več kot eno leto, pa mi je
pokazala, da je dimenzij dojenja še dosti več.
Kmalu smo namreč ugotovili, da je Maruša alergična na
vse mogoče, pa tudi da ima zmanjšano odpornost, ker ne tvori dovolj
protiteles. Mnogi so se v začetku čudili, češ, le zakaj jo še naprej
dojiš, ko pa moraš biti zaradi tega tudi sama na strogi, prav nič
prijetni dieti! Kaj ne bi bilo dosti bolj preprosto, če bi z dojenjem
kratko malo prekinila in ji ponudila stekleničko?!
Sprva je bilo naporno, danes pa sem resnično zadovoljna,
da sem vztrajala. Maruša kljub zmanjšani odpornosti in čeprav starejša
sestrica prinaša iz vrtca vse mogoče bolezni, še ni resneje zbolela,
saj dobiva protitelesa iz mojega mleka. Ko se ponoči zbuja zaradi
srbenja, jo hitro in enostavno pomirim in uspavam nazaj tako, da jo
pristavim. Ker spi pri meni, se tudi jaz kljub pogostemu zbujanju
večinoma solidno naspim. Prepričana sem, da bi bili brez dojenja obe
veliko bolj utrujeni, neprespani in nezadovoljni. Tako pa je Maruša
zadovoljen otrok, ki ji dojenje v veliki meri lajša bolezenske tegobe.
Čeprav je stara že eno leto, prek dojenja še danes
dobiva pomemben del hranil. Navsezadnje pa je dojenje za naju čas, ko
se povezujeva, ko uživava v medsebojni bližini in miru, ko se umiriva
od igranja in dela in se crkljava. In če sem si še pred kratkim težko
predstavljala, da bi dojila malčka, se zdaj tega nadvse veselim, saj
upam, da bova z dojenjem nadaljevali še lep čas.
Ada
|
|
|
|
Prvo deklico sem dojila slabi dve leti, drugo deklico, zdaj
staro 11 mesecev, še vedno dojim.
Dojenje
je zame kot nadomestna popkovina, ki je kruti svet ne prereže v
trenutku, ko pokukaš vanj. Popkovina dojenja se reže postopno, obenem
pa ves čas nudi otroku pot v varno zavetje maminega naročja, kjer lahko
preprosto »izklopi« vse, kar ga v velikem, neznanem svetu obkroža in
"ogroža". Zame ni lepšega, kot so trenutki, ko te dojenček
med dojenjem pogleda naravnost v oči, potem pa spusti dojko in usteca
raztegne v širok nasmeh. Ali pa ko že kot starejši dvigne mami majico,
pokuka podnjo, z velikim navdušenjem zagrabi, trikrat potegne, nato pa
odraca nazaj k igračam. Takrat se zavem, da je to za mojo Enjo
potrditev varnosti, ki jo - čeprav manj kot prej - še vedno zelo
potrebuje. In takrat sem ponosna, ker sem MAMA.
Andreja
|
|
|
|
Ko se je Hana rodila in so jo še vso toplo direktno iz maternice
položili na moj trebuh, se je po prvem globokem, dolgem in zamišljenem
pogledu v moje oči sama intuitivno obrnila k dojki in se prisesala. Ah,
kakšen nepopisen občutek: svojemu otroku lahko dam to, kar je zanj
najboljše ...
Moje predstave iz časa nosečnosti so se popolnoma spremenile –
oziroma so se razvile .... Leto dni, kolikor sem si predstavljala, da
bom dojila Hano, je minilo, kot bi mignil, medve pa sva se še kar
dojili. Potem sem mislila, da se bova nehali dojiti, ko bo Hana stara
leto in pol. Pa je tudi ta čas prišel in odšel, medve pa sva se še
vedno dojili. Sedaj je stara dobri dve leti in pol, pa še vedno
potrebuje toplo zavetje maminih dojk. "Mami, zizi posim," so
prvinsko srčne, nedolžne in odkrite besede malčice, ki v svojih
negotovih trenutkih še potrebuje mamino mleko, crkljanje in varni
objem. Naslednji trenutek pa že samozavestno hodi novim dogodivščinam
naproti. Kar zadeva dojenje, sedaj menim, da se bova s Hano dojili,
dokler sama ne preraste potrebe po le-tem, ali pa dokler me dojenje ne
bo začelo motiti. Hana se zelo rada doji, zame pa je to crkljanje
čudovito sproščujoče in je najbolj intimen način vzpostavljanja globoke
vezi z otrokom.
Mateja
|
|
|
|
Moja izkušnja z dojenjem drugega otroka je povsem drugačna kot
pri prvem, saj sem prvega rodila v času, ko v podporo dojenju
pravzaprav ni bilo dosti prebrati, kakor tudi ni bilo nikogar, na
katerega bi se lahko obrnila po pomoč. "Eh, koliko jih je zraslo
gor ob flaši," so mi zatrjevale razne mame in babice.
Pa se je po enajstih letih rodil drugi škratek, ki se je že v
porodnišnici odločil, da bo jedel samo mamino mleko in prav nič
drugega. Manjši dojilski spodrsljaji so bili povsem premostljivi, saj sem imela telefonske
številke slovenskih svetovalk za dojenje, ki so ravno v tem času začele
delovati, pod vzglavnikom pa knjigo Dojenje iz srca. Nič več me ni
begalo nenehno gnezdenje, nenehno odpiranje malih ustec in iskanje
maminega toplega zavetja.
Vsako obdobje dojenja je imelo svoj čar, najprej prvi stik v porodnišnici,
kasneje ob izraščanju prvih zobkov, potem spet ob prvih malčkovih
besedah – kako sem se nasmejala, ko je mali prvič prosil "še drugo
stran mama, tukaj ni več mleka", ali pa pozneje, ko je zaradi
opazk, češ da je že prevelik, dobival "večerjo" v svoji sobi
– tako … kar malo na skrivaj. Ko zdaj gledam nazaj, ne bi ničesar
spreminjala. Opazke, da je dolgo dojenje celo patološko, pa so gladko
letele mimo mojih ušes, kar priporočam tudi drugim materam, ki jih bo
doletelo kaj podobnega.
Magda
|
|
|
|
Zase lahko rečem zelo preprosto, da mi dojenje pomeni nekaj
tako lepega, da bi ga uvrstila med sedem svetovnih čudes. Pojma nimam,
zakaj mi je bilo ob dojenju tako lepo (če izvzamem izločanje
oksitocina). Občutila sem en sam velik MIR (čeprav sem sicer dokaj
nemirna), lahko sem se skoncentrirala samo na svoje detece (pa imam
sicer težave s koncentracijo), ob dojenju sem lahko sedela ali ležala
ure in ure (pa sama sebi sicer zelo težko privoščim počitek), občutila
sem toliko ljubezni, da bi me najraje kar razneslo, in takšno srečo,
kot si je nikoli v življenju nisem predstavljala.
Marijana
|
|
|
|
Čeprav sem v prvi nosečnosti
nosila dvojčka, sem že na začetku vedela, da ju želim dojiti. Ker sta prišla
na svet dva meseca prezgodaj, so bili začetki zelo težki in ob črpalki
za mleko je preteklo mnogo solz. Ko sem ju po mesecu dni prvič
pristavila k prsim, sem imela občutek, da sem najsrečnejši človek na
svetu. Ko so drobna usteca nežno objela mojo razboleno bradavico in se
je čez mali obrazek razlil občutek blaženosti, sem končno začutila, da
sem resnično postala mati. Da bi bil občutek sreče popoln, so na vsaki
dojki sesala ena usteca. Ta čudovit občutek prelivanja ljubezni smo
skupaj doživljali do njunega 21. meseca, ko je svoj prihod oznanil še
en sonček. To pot sem prijetne občutke dojenja doživela že nekaj minut
po porodu in dojenje je steklo brez težav. Ker sem vedela, kako težko
je lahko, sem bila neizmerno hvaležna za to nežno bitje, ki je se je
tako zelo prisesalo na moje dojke. Trenutki dojenja so trenutki
največje sreče v mojem življenju. In ko sem se vrnila v službo, sem
bila vedno vesela, da še dojim, saj je bilo ob vrnitvi domov to prvi
stavek ljubezni, ki je stekel med menoj in mojimi otroci.
Petra
|
|
|
|
Najbolj mi je všeč, ko dete
ob dojenju tako spokojno zaspi, da veš, da je v tistem trenutku vse
tako, kot mora biti. Vse je na svojem mestu, ničesar drugega ni kot to,
kar je prav. Kolikokrat se je že zgodilo, da sem potem, ko mi je dete
tako zaspalo v naročju, kar obsedela, ne da bi se ganila … Pa čeprav
sem še malo prej načrtovala, kako bom to in ono
pospravila/skuhala/naredila … a je vse to postalo v hipu povsem nepomembno!
V takih trenutkih mi pomeni več, da obsedim in stisnem k sebi svoj mali
veliki zaklad. Videti je tako mirno in zadovoljno - kakor angelček je!
Sicer pa dojenje ne koristi
samo otroku, ampak tudi mamici. Dojenje je najcenejša in najboljša
droga!
Name deluje večinoma prav pomirjujoče, pa ne samo v udobju doma, tudi
zunaj, v parku, misli kar odplavajo. Ni pa seveda ob vsakem
dojenju tako, kot da bi se odprla nebesa; dostikrat gre pač za povsem
navadno hranjenje.
Všeč mi je, ker lahko
kjerkoli in kadarkoli zadovoljim otrokove potrebe.
Marija
|
|
|
|
Imam pet otrok, starih od 23
do 1 leta. Pri prvem (stara sem bila 20 let) je veljalo, da je treba
šest tednov samo dojiti, potem pa že dodajati limonin sok, za njim pomarančnega,
nato postopoma sadne kašice in zelenjavo, pri treh mesecih pa tudi že
mesne kaše. Dojenje nam je šlo dokaj dobro, vendar sem zaradi zgodnjega
uvajanja goste hrane dojila samo štiri mesece: takrat je bilo tako v
modi, pa tudi nihče mi ni povedal, kako pomembno je. Še za te štiri
mesece so se nekateri čudili, češ, a je možno, da ga
imaš še kar pri sebi?!?!?
Pri drugem otroku je bilo že
nekoliko drugače; dojila sem 7 mesecev, potem pa sem morala v službo.
Mislim, da bi takrat gotovo še dojila, če ne bi delala v dveh turnusih.
Spomnim se, kako me je prvi dan tiščalo mleko. Komaj sem pričakala
konec delovnega dne. Drugi dan pa je mleko že začelo usihati.
Tretjega otroka sem dojila
celo leto, pa čeprav sem prav tako delala v dveh turnusih. Kaže, da sem
se počasi "navadila biti mati« -
oziroma biti hrana svojim otrokom. Verjetno mi je to postajalo
vse bolj pomembno. Vem, da je bil lep občutek, ko so otroci kobacali po
meni, eden na dojki, druga dva okrog ...
Četrti pa je prišel celih 12
let pozneje. In takrat je bilo že precej drugače: o dojenju se je
veliko več govorilo in tudi napotki so bili drugačni (uvajanje goste
hrane npr. se je priporočalo pozneje). Tudi v porodnišnici so se
dojenju veliko bolj posvečali. Mislim, da smo že imeli delni »rooming-in«,
dobili smo brošure o dojenju ... To pot sva z malim vztrajala 17
mesecev.
Danes pa, ko se takole
spominjam preteklosti, bi rekla, da me zdaj, pri petem otroku, čakata
še kaki dve leti dojenja. Dojenje je zame kratko malo nekaj lepega. Če
mi ne bi bilo dano, mislim, da bi bila oropana marsičesa lepega.
Mateja
|
|
|
|
Sem
mati dveh otrok in tudi meni se zdi dojenje nekaj najlepšega. Mali Lucas
je star že 28 mesecev in se še vedno dojiva. Mleka imam na pretek in ne
predstavljam si kako bo, ko bova neki dan s tem zaključila. Dojenje je čudovita
povezava med otrokom in materjo.
Ksenija
|
|
|
|
|
|
