Mateja

Ko se je Hana rodila in so jo še vso toplo direktno iz maternice položili na moj trebuh, se je po prvem globokem, dolgem in zamišljenem pogledu v moje oči sama intuitivno obrnila k dojki in se prisesala. Ah, kakšen nepopisen občutek: svojemu otroku lahko dam to, kar je zanj najboljše ...

Moje predstave iz časa nosečnosti so se popolnoma spremenile – oziroma so se razvile .... Leto dni, kolikor sem si predstavljala, da bom dojila Hano, je minilo, kot bi mignil, medve pa sva se še kar dojili. Potem sem mislila, da se bova nehali dojiti, ko bo Hana stara leto in pol. Pa je tudi ta čas prišel in odšel, medve pa sva se še vedno dojili. Sedaj je stara dobri dve leti in pol, pa še vedno potrebuje toplo zavetje maminih dojk. "Mami, zizi posim," so prvinsko srčne, nedolžne in odkrite besede malčice, ki v svojih negotovih trenutkih še potrebuje mamino mleko, crkljanje in varni objem. Naslednji trenutek pa že samozavestno hodi novim dogodivščinam naproti. Kar zadeva dojenje, sedaj menim, da se bova s Hano dojili, dokler sama ne preraste potrebe po le-tem, ali pa dokler me dojenje ne bo začelo motiti. Hana se zelo rada doji, zame pa je to crkljanje čudovito sproščujoče in je najbolj intimen način vzpostavljanja globoke vezi z otrokom.

Mateja