Andreja

Prvo deklico sem dojila slabi dve leti, drugo deklico, zdaj staro 11 mesecev, še vedno dojim.
Dojenje je zame kot nadomestna popkovina, ki je kruti svet ne prereže v trenutku, ko pokukaš vanj. Popkovina dojenja se reže postopno, obenem pa ves čas nudi otroku pot v varno zavetje maminega naročja, kjer lahko preprosto »izklopi« vse, kar ga v velikem, neznanem svetu obkroža in "ogroža". Zame ni lepšega, kot so trenutki, ko te dojenček med dojenjem pogleda naravnost v oči, potem pa spusti dojko in usteca raztegne v širok nasmeh. Ali pa ko že kot starejši dvigne mami majico, pokuka podnjo, z velikim navdušenjem zagrabi, trikrat potegne, nato pa odraca nazaj k igračam. Takrat se zavem, da je to za mojo Enjo potrditev varnosti, ki jo - čeprav manj kot prej - še vedno zelo potrebuje. In takrat sem ponosna, ker sem MAMA.

Andreja