Ada

Prvi hčerki je dojenje pomenilo večinoma hrano in crkljanje, druga hči, ki jo zdaj dojim že več kot eno leto, pa mi je pokazala, da je dimenzij dojenja še dosti več.

Kmalu smo namreč ugotovili, da je Maruša alergična na vse mogoče, pa tudi da ima zmanjšano odpornost, ker ne tvori dovolj protiteles. Mnogi so se v začetku čudili, češ, le zakaj jo še naprej dojiš, ko pa moraš biti zaradi tega tudi sama na strogi, prav nič prijetni dieti! Kaj ne bi bilo dosti bolj preprosto, če bi z dojenjem kratko malo prekinila in ji ponudila stekleničko?!

Sprva je bilo naporno, danes pa sem resnično zadovoljna, da sem vztrajala. Maruša kljub zmanjšani odpornosti in čeprav starejša sestrica prinaša iz vrtca vse mogoče bolezni, še ni resneje zbolela, saj dobiva protitelesa iz mojega mleka. Ko se ponoči zbuja zaradi srbenja, jo hitro in enostavno pomirim in uspavam nazaj tako, da jo pristavim. Ker spi pri meni, se tudi jaz kljub pogostemu zbujanju večinoma solidno naspim. Prepričana sem, da bi bili brez dojenja obe veliko bolj utrujeni, neprespani in nezadovoljni. Tako pa je Maruša zadovoljen otrok, ki ji dojenje v veliki meri lajša bolezenske tegobe.

Čeprav je stara že eno leto, prek dojenja še danes dobiva pomemben del hranil. Navsezadnje pa je dojenje za naju čas, ko se povezujeva, ko uživava v medsebojni bližini in miru, ko se umiriva od igranja in dela in se crkljava. In če sem si še pred kratkim težko predstavljala, da bi dojila malčka, se zdaj tega nadvse veselim, saj upam, da bova z dojenjem nadaljevali še lep čas.

Ada