Vladka

Kmalu bo minilo dvanajst let od rojstva prvorojenke, ki žal ni bila dojena več kot mesec dni. Takrat še ni bilo takšne podpore dojenju in zaradi neznanja in neizkušenosti sem s prvorojenko zaradi nepridobivanja teže pristala v bolnišnici. Tam so seveda ugotovili, da deklica pri meni premalo poje, in mi kratko malo ponudili stekleničko. Seveda sem jo sprejela, kaj pa mi je drugega ostalo ...

Čez tri leta sem rodila še eno deklico in v strahu, da tudi ona pri meni premalo poje, sem že prvi mesec tudi njej začela dodajati adaptirano mleko. Ne, takrat še nisem vedela, da dojenčki, ki spijo po tri ure, se najedo, nato pa spet tri ure spijo, živijo praktično samo v knjigah…

Med tretjo nosečnostjo sem sama pri sebi sklenila, da bom tokrat polno dojila – in uspelo mi je.  Mesec, dva, tri ...  skoraj ves čas sva bila drug ob drugem, a sinko je normalno postajal vse večji in težji in mi tako dokazal, da je bilo vredno truda. Nisem se več obremenjevala s tem, da še ni minila niti ena ura od prejšnjega podoja, nisem se obremenjevala s tem, da bi moral novorojenček spati v svoji posteljici, kratko malo sem ga dojila, kolikor je želel, pa čeprav je bilo to prve mesece skoraj po ves dan.

Tretjerojenec mi je dokazal, da sem sposobna dojiti, zato sem še toliko laže sprejela odločitev, da bom dojila tudi četrtega otroka. Ta se je polno dojil vse do 6. meseca in danes, pri dveh letih in pol, se mora še vedno enkrat na dan pocrkljati pri maminih prsih ...

Vladka