Magda

Moja izkušnja z dojenjem drugega otroka je povsem drugačna kot pri prvem, saj sem prvega rodila v času, ko v podporo dojenju pravzaprav ni bilo dosti prebrati, kakor tudi ni bilo nikogar, na katerega bi se lahko obrnila po pomoč. "Eh, koliko jih je zraslo gor ob flaši," so mi zatrjevale razne mame in babice.

Pa se je po enajstih letih rodil drugi škratek, ki se je že v porodnišnici odločil, da bo jedel samo mamino mleko in prav nič drugega. Manjši dojilski spodrsljaji so bili povsem  premostljivi, saj sem imela telefonske številke slovenskih svetovalk za dojenje, ki so ravno v tem času začele delovati, pod vzglavnikom pa knjigo Dojenje iz srca. Nič več me ni begalo nenehno gnezdenje, nenehno odpiranje malih ustec in iskanje maminega toplega zavetja.

Vsako obdobje dojenja je imelo svoj čar, najprej prvi stik v porodnišnici, kasneje ob izraščanju prvih zobkov, potem spet ob prvih malčkovih besedah – kako sem se nasmejala, ko je mali prvič prosil "še drugo stran mama, tukaj ni več mleka", ali pa pozneje, ko je zaradi opazk, češ da je že prevelik, dobival "večerjo" v svoji sobi – tako … kar malo na skrivaj. Ko zdaj gledam nazaj, ne bi ničesar spreminjala. Opazke, da je dolgo dojenje celo patološko, pa so gladko letele mimo mojih ušes, kar priporočam tudi drugim materam, ki jih bo doletelo kaj podobnega.

Magda